LFU-jevke smo se odločile, da predstavimo manj znane slovenske avtorice, ki so po logiki »univerzalnega literarnega kanona« izpadle iz kolektivnega kulturnega spomina slovenske družbe. Literaturo teh pisateljic beremo in o njej razpravljamo na bralnih krožkih Anonymous Readers, katerih namen je redefinirati in rekonstruirati književno ustvarjanje žensk.

MILENA MOHORIČ (1905, Ormož – 1972, Ljubljana) je izhajala iz meščanskega sloja. Leta 1928 je diplomirala iz germanistike, literarne vede in slovenske književnosti. Do 1933 je delala kot učiteljica in se posvečala prevajanju in pisanju. Objavljala je v literarnih revijah Modra ptica in Ženski svet.
Leta 1934 odpotuje v Sovjetsko zvezo, biva v Leningradu in Moskvi.
Leta 1942 vstopi v Komunistično partijo Slovenije (uporablja ime Katarina/Klara). Istega leta jo zaradi delovanja v OF aretirajo Italijani in jo deportirajo v koncetracijsko taborišče na Rabu, nato pa še v Visco pri Palmanovi. Po italijanski kapitulaciji se l. 1944 spet pridruži partizanskemu gibanju, kjer so ji zaupane visoke funkcije na osvobojenem ozemlju.
Po vojni se zaposli kot predavateljica na višji pedagoški šoli v Lj.
Nato pa ji politični vetrovi, ki so se zvrtinčili ob novi povojni razporeditvi svetovnih moči, spodnesejo življenje.
Milena Mohorič se zavzame za Informbiro in njegovo enotnost in se s tem posredno izreče proti KP Jugoslavije, kar v takratni črnobeli situaciji pomeni za Stalina in proti Titu.
Kaznovanja Informbirojevcev so potekala med leti 1948 in 1952. Njen mož je deportiran na Goli otok, kjer l. 1949 tudi umre. Na Golem otoku preživi 8 let tudi njun sin. Mileno Mohorič zaslišujejo in jo premeščajo iz zapora, v psihiatrično bolnišnico in spet v zapor, pa v počitniški dom Društva književnikov na Bledu. Nazadnje jo diagnosticirajo kot živčno bolnico in jo hospitalizirajo v Bolnišnici za živčne in duševne bolezni v Polju, kjer dočaka svojo smrt.

Nekaj njenih knjižnih del:

• Korenove Saše učna doba (1940) – razvojni, avtobiografski roman
• Hiša umirajočih (1975) – zgodovinska kmečka povest
• Stolpnica osamelih žensk (nastanek pribl. 1971) – neobjavljen roman
• Slike iz partizanske bolnišnice (1944)
• Motivi z Raba. Zbirka Feljtonov (1946)
• Zgodbe iz tridesetih let (2010) – izbor kratke proze
• Samotni breg. Pesmi. (1947)

Članki:

• »Doneski k poglavju o ženski volilni pravici«. Mladina 1927/28, 14-16.
• »Sodobni slovenski ženski listi«. Ljubljanski zvon 1932. 41-47, 606-615, 710-717.
• »Žensko gibanje in Partija med obema vojnama«. Naša Žena 1948. 297-300.

IZPOVED GOSPE FORCESINOVE

(kratka analiza feministične novele)

V delih Milene Mohorič nastopajo v glavnih vlogah povečini ženske. Pričujoča zgodba ima obliko dialoga, v kateri sogovornici razpravljata o družbenem položaju žensk (30. leta 20. stol.) in o možnostih njihove emancipacije.

Tekst pa je zanimiv tudi zaradi okoliščin nastanka, in sicer gre za polemiko z Bartolom in njegovo zgodbo Izpoved doktorja Forcesina. Po izidu Bartolove zbirke Al Araf je Milena Mohorič napisala na splošno pohvalno oceno te knjige, z zadržkom do Izpovedi dr. Forcesina, ki se ji je zdela sporna. V tej zgodbi dr. Forcesin izdela »filozofski sistem«, temelječ na spolni razliki, po kateri naj bi v moškem bival »nadzemski, nadizkustveni, duhovni demon«, v ženski pa »demon telesne ohranitve rodu«. Seveda ne bi bilo mogoče kar tako izenačiti prepričanj tega literarnega osebka z Bartolovimi. Toda ob prevodu knjige Spol in značaj Otta Weiningerja je Bartol sam v Modri ptici zagovarjal njegove redukcionistične poglede na ženski spol in jih nato apliciral na literarnega junaka dr. Forcesina.

Milena Mohorič mu je odgovorila s svojo različico, z Izpovedjo gospe Forcesinove, kjer omogoči ženi dr. Forcesina, da izpove svojo plat zgodbe. Pričujoče besedilo uvaja latinski izrek, ki pravi: “Platon je moj prijatelj, še boljša prijateljica pa mi je resnica”.
Sogovornici sta izobraženki, ki se po dolgem času spet srečata. Kljub temu, da začneta pomenek z novicami o poroki, možu in otrocih, se pogovor obrne v drugo smer. Izkaže se, da je ena od njiju Čehinja Hana Nérudova, poročena s Forcesinom. Hana zavrne možev »filozofski sistem«, po katerem naj bi bilo vse njeno prizadevanje in učenje na univerzi le spretna igra in pretvarjajnje, s katerima naj bi ujela ničhudegaslutečega moža in si s poroko zagotovila doživljenjsko preskrbljenost in statusni položaj. Hana prav tako ironično opozori na udobno pozicijo dr. Forcesina in moških na splošno, ki se izgovarjajo, da žene in družina ugonabljajo njihovega genija, ki se ne more prosto ukvarjati z nadzemskimi, nadizkustvenimi »elementi«, saj morajo služiti in razmišljati o pritlehnih, materialnih problemih.
Sogovornici nadalje skupaj detektirata razloge za slab družbeni položaj žensk, in sicer navajata: porazno ozko obzorje, pomanjkljivo vzgojo, negativne učinke tradicije, duhamorno delo, in dejstvo, da ženske same prenašajo te vzorce na svoje hčere, sestre in znanke.
Hana vidi možnost sprememb v družbeni organizaciji in vzgoji, šele skozi ti dve bodo ženske lahko dosegle ekonomsko in duhovno emancipacijo.
Hana nazadnje zapusti moža in z otrokom odpotuje na Češko.

Izpoved gospe Forcesinove je izšla šele leta 2010 v knjižni obliki, medtem ko je Bartol že nekaj desetletij kraljeval v literarnem kanonu in je že nekaj generacij brez kritičine obravnave bralo njegovo zgodbo o dr. Forcesinu.
Sama zgodba Milene Mohorič pa je neprecenljiv dokaz, da so se ženske že v 30. letih prejšnjega stoletja uprle plitkemu dojemanju žensk kot reproduktivnih strojev brez duše.

(Jela)

Viri podatkov:

-Kralj, Lado. »Danes so njene kratke zgodbe pozabljene«. Milena Mohorič: Zgodbe iz tridesetih let. Ljubljana: Študentska založba, 2010.
-Puhar, Alenka. »Med protestom in mrakom«. Milena Mohorič: Zgodbe iz tridesetih let. Ljubljana: Študentska založba, 2010.
-»Bibliografija Milene Mohorič«. Milena Mohorič: Zgodbe iz tridesetih let. Ljubljana: Študentska založba, 2010.