Ob 10. obletnici Lezbično-feministične univerze (LFU), ki jo praznujemo od marca 2020 do marca 2021, na blogu objavljamo zbrane premisleke, doživljanja in stvaritve članic kolektiva Lezbično-feministične univerze.

V pričujoči objavi si lahko preberete naše prve prispevke ob Svetovnem dnevu vidnosti lezbijk, 26.4.2020.

To delo je objavljeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Nekomercialno-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 Mednarodna.

NOVA LEZBIČNA REALNOST

Včeraj sem se drugič od pričetka omejevalnih ukrepov iz svojega šišenskega becirka s kolesom zapeljala v center Ljubljane. Ob tem, ko sem drugič v tednu dni prikimavala sama sebi, da je izpraznjena Ljubljana res všečna, in se ustavljala na mestih, ki sem se jih zadnja leta zaradi gentrifikacije središča na široko izogibala, sem v daljavi zagledala dve sprehajalki, ki bi po videzu sodeč lahko bili lezbijki. Medtem ko sem se s kolesom hitro premikala po Stari Ljubljani, verjetno najhitreje v zadnjih dvajsetih letih, sem se premaknila dvajset let nazaj, ko sem se sebi prvič dovolila videti kot lezbijko. V čas ko sem bila vesela, če sem na ulicah in drugje videvala, se družila z dekleti moje starosti ali starejšimi ženskami, ki bi lahko bile lezbijke. Ko sem pričela prebirati knjige, članke tistih nekaj naših in drugih, ki so bile razkrite in vidne v javnosti. Vsaj zanje sem zagotovo vedela, da so lezbijke. Ob tem sem bila vedno vesela, kot sem bila tudi včeraj ob pogledu na sprehajalki.

V zadnjih tednih sem se nadihala svežega zraka, opazovala pomladno cvetenje, začela vaditi jogo, kar sem imela v preteklih letih večkrat namen, a nikoli dovolj časa. Začela redno dnevno meditirati. Prebrala nekaj knjig. Kitaro opremila z novo struno, na kateri je bila cena opremljena še s SIT. Pela na ves glas. Plesala na pocukrano glasbo. Si iz kleti prinesla kettlebell, ki sem ga nekoč v pretirani potrošnji kupila, a nikoli doslej športno uporabila, in se razen dela, ki ga na srečo še imam, poskušala v čim večji meri izogibati elektronskim napravam.

Zadnje dni pa so mi misli začele uhajati v prihodnost, za katero danes vem, da ne vem skoraj nič. Kar vem je le, da bo negotova, nepredvidljiva, skrajna, tako zdravstveno kot tudi družbeno, razredno in politično. Nova realnost je pojem, ki se ga v zadnjem obdobju zelo pogosto uporablja. Pričela sem se spraševati, kakšna bo ta nova realnost za lezbijke in druge manjšinske skupine. Se bomo vse vrnile dvajset in več let nazaj? V kakšni meri je spletna vidnost primerljiva z vidnostjo v živo? Bomo organizirale dogodke v zaprtih prostorih, na katere bo lahko prišlo največ pet udeleženk? Bomo organizirale le spletne dogodke? Se bomo s prijateljicami videla le v on-line pogovorih? Bomo na večerna druženja hodile le v toplejših mesecih, ko se bomo morda lahko družile v večjih skupinah? Bomo ob dodatnemu naraščanju tradicionalizma, fašizma in homofobije potisnjene še bolj na obrobje, globlje v geto?

Všečnost izpraznjene Ljubljane bo po nekem času izgubila svoj čar, pomlad bo odšla, da ne bo odšla tudi vidnost lezbijk, bomo morale tudi v tej novi realnosti poskrbeti same.

PČ

PREMISLEK OB SVETOVNEM DNEVU VIDNOSTI LEZBIJK

Naša življenja poleg lezbičnosti bistveno določajo tudi druge okoliščine, ekonomski in socialni položaj, barva kože, legalni ali ilegalni status v državi bivanja idr. Ob dnevu vidnosti lezbijk se zdi smiselno prevpraševati, kako na naša življenja in življenja drugih vplivajo neenakosti, ki jih generira neoliberalni kapitalistični sistem, patriarhalna tradicija in rasizem.

Lezbijke so se borile in se borijo na različnih frontah proti sistemskemu zatiranju, naj gre za razredno ali rasistično, proti militarizaciji družbe ali imperialističnim vojnam, v antispecističnemu gibanju idr. Iz razumevanja mehanizmov dominacije in solidarnosti z zatiranimi so zrasla in rastejo boji, ki so zamajali strukturna razmerja moči in utrli pot k radikalni enakosti in svobodi.

Tako je to tudi dan, ob katerem se spomnimo preteklih borb in lezbijk, ki so jih bojevale, tako vidnih, znanih osebnosti (Gloria Anzaldúa, Angela Davis, Audre Lorde idr.), kot nevidnih, pozabljenih aktivistk, ki so v njih sodelovale v raznoraznih vlogah. Iz njihovih prizadevanj proti izkoriščanju se lahko zavemo pomena skupnostnega delovanja in črpamo moči za iznajdevanje samoniklih praks v smeri širjenja avtonomije, za gradnjo samoorganizacije, za osvoboditev iz podrejenih položajev in prepoznamo lezbijke kot akterke širših družbenih sprememb.

Vesna

KVIRANTENA

Ob Svetovnem dnevu “vizibilnosti”(1) lezbijk poslušam Neomi, njeno ploščo “Poglej” in novejšo ploščo v širši zasedbi AKA Neomi “Beautiful disasters”. Razmišljam predvsem o politiki naših teles v času koronavirusa.

Lezbijke imamo kolektivno izkušnjo kužnosti: stereotipi, strahovi o lezbijkah, pa tudi naše osebne fantazije in humorne zgodbe pripovedujejo, da smo zmožne sprevračati (domnevno heteroseksualne) ženske in dekleta v lezbijke, da jih lahko okužimo z lezbično željo. Zaradi te kužnosti so nam skozi vso zgodovino omejevali stike z domnevno dojemljivimi osebami, preprečevali druženje, delovanje in gibanje, in nas ločevali, izločevali iz skupnosti. Lezbijke in ostale kvir osebe imamo kolektivno izkušnjo karantene in imamo izkušnjo odpora proti temu – z izmuznitvami, begom in bojem. Hkrati imamo kolektivno izkušnjo travme v karanteni, ki se zgodi zaradi zunanje vzpostavljenih meja in tudi nasilja. Kvirantena(2) je zato karantena, izolacija zaradi naše lezbičnosti in kvirovstva; in hkrati pomeni lezbično in kvir specifično doživljanje katerekoli karantene.

Ko razmišljam o koronavirusni kviranteni, pomislim na lezbične dijakinje in študentke, ki so se morale vrniti iz dragih najemniških sob in študentskih domov na domove staršev in sorodnikov, v t.i. družinski klozet (3). Mislim na lezbijke, ki med štirimi zidovi bivališč doživljajo nasilje s strani partnerke ali ljubimke. Mislim na osamljene lezbijke. Mislim na starejše lezbijke. Mislim na brezdomne lezbijke. Mislim na lezbijke, ki so zbolele zaradi koronavirusa. Na lezbijke, ki so izgubile službe, so na čakanju, ne dobivajo prihodkov in še dolgo ne bodo mogle dobiti službe. Na lezbične kolektive, skupine, organizacije, ki delujejo, če nas pride več, mnogo, sicer lahko presahnejo.

Nedavno nazaj so se naša lezbična telesa srečevala v mestu, v prostorih na Metelkovi, v Rogu, v pisarnah nevladnih organizacij, v barih, parkih, na ulicah; sedaj so se mesta srečevanja dodobra razpršila, ukinila. Naša srečevanja so sedaj manj telesna, manj osebna, na večjih razdaljah, in ne-telesna, virtualna, a hkrati zaradi sledljivosti manj anonimna.

Kje sem v času koronakarantene lahko zagledala največ lezbijk? V spletnih video srečanjih kolektiva Lezbično-feministične univerze. Kje sem se približala največ telesom lezbijk? Na sprehodih po stanovanjskih soseskah in gozdnih poteh. Na Protestu z balkonov na kolesa.

Najpomembnejše, kar se (mora) zgodi(ti) vsaki lezbijki, je prepoznanje, da ni sama na svetu, kar se lahko zgodi zgolj v stiku z ostalimi lezbičnimi telesi, v stiku z ostalimi lezbičnimi željami. (Banalno, a nenazadnje – kako lahko zdaj lezbijke v celoti ugledajo druga druga? Kako flirtati v maskah? Kako se dotikati na medosebni razdalji 1,5 m?)

Zato na Svetovni dan vidnosti lezbijk 2020 iz kvirantene pozivam, da vztrajno iznajde(va)mo nove in nove načine srečevanja naših teles.

Teja

1 “Vizibilnost” je širša od “vidnosti”, saj označuje vstop v javno sfero (koncept ŠKUC-LL).
2 “Kvirantena” je slovenska izpeljanka iz skovanke “queerantene”, “queer quarantine” (Eurocentralasian Lesbian* Community), ki ji pripisujem svoje pomene.
3 “Družinski klozet” je koncept dr. Romana Kuharja in dr. Alenke Švab.

SPREHOD PO MESTU

Sobota dopoldne, sončen dan in odločili sva se, da se sprehodiva od Friedrichsheina do Neuköllna – po mesecu in pol upoštevanja samo-izolacijskih ukrepov in sprehodov v bližnji okolici ter preživljanju časa v enem ali drugem stanovanju imam občutek, kot da greva na izlet.

Ulice, ki sva jih prehodili že neštetokrat, so skorajda prazne. Vsake toliko uskladiva korak, ker njena roka počiva na mojem pasu, moja pa jo boža po hrbtu. Ob tem se istočasno zaveva, da sva še vedno pod vplivom Fassbinderjevega filma Martha in njegovih koreografiranih korakov. Ob rdeči luči za pešče se ustaviva in si izmenjava poljube. Nato kreneva preko železniškega mostu na Warschauer Straße in opazim pogled neznanke, ki nama prihaja nasproti. Očitno je, da naju opazuje in da naju je prepoznala kot lezbični par. Ko smo si blizu, malce upočasni korak in nama z nasmeškom reče “You are a beautiful couple.”

V parku sedeva na klop ob poti in opazujeva mimoidoče, začneva diskutirati o naslednjem kratkem filmu, ki ga želiva posneti. Med tehtanjem idej se mimo naju sprehodi lezbičen par z malo deklico na skiroju.

Na poti nazaj se ustaviva v knjigarni – eni redkih, ki je sploh odprta – ter se zamotiva s knjižnimi novostmi. Na policah z angleškimi romani iščem feministični roman Power pisateljice Naomi Alderman (napisala je tudi roman Disobedience po katerem je bil posnet lezbični film z istim imenom), a ga na žalost nimajo. Med izpostavljenimi romani najdem lezbične pisateljice Jeanette Winterson, Elizabeth Gilbert in Ali Smith z lani izdano knjigo Spring. Zadnja stran me prepriča, da jo vzamem domov.

Tako se biti vidna in videti vsakodnevno prepletajo, ustvarjajo zgodbe in spomine in upam, da tudi inspirirajo tiste lezbijke, ki se šele iščejo, oklevanjo pred razkritjem ali mislijo, da v njihovi bližnji okolici ni nobene druge lezbijke.

Maja