Izjavi LFU proti varčevalnim ukrepom za proteste 17.11.2012
“Kako kriza in varčevalni ukrepi prizadevajo ženske?”
Kriza in politike zategovanja pasov v kapitalističnem patriarhalnem sistemu poglabljajo neenakost spolov in spodkopavajo težko priborjene pravice in dosežke žensk, ki so si jih s feminizmom izbojevale v prejšnjem stoletju. Socialna varnost in javne storitve so ženskam omogočile participacijo na trgu dela, ekonomsko neodvisnost in prosti čas. S tem so skrbstveno in negovalno delo vsaj delno prevzele nase državne institucije.
Z nižanjem plač in pokojnin, z rezanjem socialnih programov in uvajanjem plačljivih, prej javnih storitev pa se nega in skrb za otroke in starejše vse bolj prestavljata nazaj, v privatno sfero doma. Tako smo ženske poleg zaposlitve obremenjene še dodatno, saj sta negovalno in skrbstveno delo v patrirarhalnem režimu že tradicionalno dejavnosti, naloženi ženskam. Samoumevno je, da skrb za starejše sorodnike, nego otrok in zdravljenje družinskih članov opravljamo ženske. Še posebno se to pričakuje od žensk, ki niso del tradicionalnih heteroseksualnih partnerskih razmerjih ali ne delajo v klasičnih oblikah zaposlitev. Obstaja mnenje, da » naj bi take ženske itak imele čas«.
To delo opravljamo doma kot neplačano in nevidno delo. Kapitalistični in neoliberalni sistem se reproducira preko neplačanega dela žensk. Kapitalistični sistem je dolžan ženskam in ne obratno!
Finančni kapitalizem si preko politik zategovanja pasov še bolj prilašča naš prosti čas in naša telesa. Ženske se spreminjamo v brezplačni servis skrbstvenih in negovalnih storitev. Naš prosti čas pa se vse bolj krči na nekajurni nočni počitek. Življenje žensk je tako v času krize postalo delovno bolj intenzivno, saj moramo prevzeti nase storitve, ki jih je prej zagotavljal javni storitveni sektor. Silijo nas v vlogo socialnih mater, ki bi omilile uničujoče posledice varčevalnih ukrepov. To breme nam je bilo na silo naloženo od zgoraj.
Zanimivo bi bilo videti učinke našega štrajka, štrajka žensk, ki vsakodnevno skrbimo, negujemo, zdravimo, poučujemo, vzgajamo, gospodinjimo – vse to, kot nepriznana, neplačana delovna sila.
Kakšen bi bil učinek takega štrajka?
Bi sistem vzdržal brez vsakodnevno opravljenega dela neplačane delovne sile?
Ženske smo v dolžniškem razmerju upnice in ne dolžnice!! Zato se uprimo nasilju nelegitimnega dolga! Za seboj imamo več stoletij feminističnega boja, iz česar črpamo moč za naprej! Zahtevajmo dostojen zaslužek za svoje delo in kakovostne, vsem dostopne javne storitve!
——————————————————————————————————–
“Kako kriza in varčevalni ukrepi prizadevajo ženske?”
Po načrtovani pokojninski reformi naj bi se podaljšanje pokojninske dobe najbolj poznalo prav pri ženskah. Najbolj na udaru bodo izobražene ženske, ki so si dovolile privoščiti izobraževanje namesto takojšnje vprege v skrbstveno delo in reprodukcijo.
Torej, ne smemo pozabiti na vse tiste ženske, ki se ne identificirajo s profilom ženske-matere. V času krize so najbolj ogrožene mlade in starejše ženske, migrantke, lezbijke in samske ženske, ženske iz etničnih manjšin, hendikepirane ženske, ženske iz podeželskih predelov in žrtve nasilja, saj zanje obstaja največje tveganje za revščino. Hkrati se v kapitalističnem patriarhatu pričakuje, da negativne učinke varčevalnih ukrepov prevzamemo nase ženske, z opravljanjem neplačanega skrbstvenega dela, ki ga je prej zagotavljal javni sektor.
Zaposlovanje žensk v naši družbi ni nevtralno. Določajo ga spolna zaposlitvena segregacija, razlike v plačah, visoka stopnja podcenjenih prekernih zaposlitev, ki ne zagotavljajo socialne varnosti. Žensko delo je močno podplačano. Po statistikah naj bi v EU ženske v povprečju na uro zaslužile za 17,4 % manj kot moški. Intenzivnost dela raste in tako ženske delajo več, da bi zaslužile manj. Z rezi v javnem sektorju se neenakost in tveganje za revščino le še poglabljata. Globoka neenakost pa vodi v rušenje solidarnosti med ženskami.
Vsesplošni rezi in zmanjševanje stroškov dela ogrožajo našo ekonomsko neodvisnost, ki pa je osnova za delovanje žensk v javni sferi in svobodno odločanje o svoji usodi. Z zmanjševanjem dostopa žensk do trga dela, uvajanjem plačljivih storitev in ukinjanjem socialne države se ženske potiska iz javne sfere v zasebno, ekonomsko pa v odvisnost od partnerjev ali državnih pomoči – peha se jih v revščino. Na ta način se ženskam odvzame moč in pravico odločanja.
V času krize so prav tako v porastu konzervativizem, klerikalizem, nacionalizem, homofobija in seksizem, ki vedno znova vodijo v slepo sovraštvo in nasilje – nad ženskami, nad lezbijkami, nad migrantkami, nad pripadnicami etničnih manjšin in drugimi. Seznam se nikoli ne neha.
Z zavedanjem lastnih moči in ustvarjalnosti, s samorganiziranjem se feministke moramo upreti kapitalizmu in patriarhalnemu režimu, ki zasužnjata ženske!
Zlomimo molk in samoumevnost izkoriščanja!