Izjave in protesti
Priče koje piše život: resnična zgodba
21. 8. 2010
0

So stvari, ki se jih dolgo časa namenoma izogibamo. Vsaka ima kakšno. Že predolgo odlagane šolske ali delovne obveznosti, obisk zobozdravnice (hint, hint;)), čiščenje hladilnika, izterjava posojenih knjig od ljudi, ki jih že dolgo nismo videle…. In, v mojem primeru, ginekološki pregled. Pa vendar pride dan, ko je treba pogledati resnici v oči in si priznati, da smo neutemeljeno prestrašene, neodgovorne ali preprosto lene. Vzeti stvari v svoje roke. In  ukrepati. In tako sem šla. Polna optimizma, izzivu naproti. Zadnji takšen podvig se je končal že po telefonskem klicu nekje okoli 15. ali 16. leta, ko mi je glas na drugi strani svetoval, naj počakam na prvi spolni odnos (z moškim, seveda, saj spolni odnos = spolni odnos z  moškim, po defaultu). Little did I know that history tends to repeat itself… Takrat sem bila sicer šele lezbijka v nastajanju. Vseeno pa je ta nasvet vsa ta leta ostajal z mano in mi odzvanjal v glavi vsakič, ko sem kontemplirala ponoven poskus. In je prišlo – obvestilo od Dore, ki bdi nad ginekološko pregledanostjo žensk v Sloveniji, ki me je vendarle prisililo, da po dolgih letih neuspešnega iskanja gay-friendly zdravnice svojo srečo preizkusim v študentskem zdravstvenem domu. Mislila sem, mlada zdravnica, mlade pacientke. To bo že šlo. What could go wrong?

Vstopila sem v prenaseljeno sprejemnico ordinacije. Sestra, še ena sestra in pacientka v odhajanju. In jaz. Začelo se je zasliševanje.

– Kje študirate?

– Kaj študirate?

– Matična?

– Bolezni v družini?

– Vegetarijanka?

– Kadite?

– Zadnja menstruacija?

In potem je usekalo.

– Uporabljate kontracepcijo?

– Ne.

– Ne (pretreseno) ? Kondome?

– Ne. Sem lezbijka.

– Kako prosim? Nisem vas slišala.

Ponovila sem odgovor, tokrat glasneje.

– Sem lezbijka, spim samo z ženskami.

Moja politična manifestacija je pritegnila pogled ostalih prisotnih (toliko o zaupnosti zdravstvenih podatkov). Zgrožen in zaprepaden izraz na sestrinem obrazu ni obetal nič dobrega. Trenutek tišine in… hrček v njenih možganih je ponovno začel poganjati svoj mali bicikelček.

– No, ampak ste še nedolžni? Veste, zaradi pregleda sprašujem, da ne bo problemov.

– Ne, nisem nedolžna. Ne bo problemov, sigurno.

Sledilo je živčno merjenje pritiska.

– No, stopite malo ven, da pride zdravnica (ki je sicer že čakala v ordinaciji).

Ob ponovnem vstopu (in po, očitno, končani deliberaciji belih svečenic) sem bila končno napotena k zdravnici. Ta me je zares prijazno podučila, da Dora vabilo pošilja vsem, ki še niso bile na ginekološkem pregledu. In da sem ga, vidi, dobila tudi jaz. Ampak ženske, ki še niso imele spolnih odnosov, imajo izbiro, če bodo ta pregled opravile ali ga prestavile na kasneje (Kdaj kasneje?!, sem rohnela v mislih). In večina da se jih odloči za kasneje. Ker da je odvzem brisa drugače lahko boleč. In kaj bi želela jaz, jo je zanimalo.

Ko sem ji zagotovila, da bi pregled vsekakor opravila, ker težav ne bo, se je le spravila k stvari. V začudenju, da mi ni prizadejala nobenih bolečin (treba je priznati, bila je res nežna, in na tihem sem ugotavljala, da je to že počela), me je z nasmeškom in tistim »Bi bilo to vse?« pospremila iz ordinacije. Jaz pa sem odhajala z občutkom, da bi jo morala peljati vsaj na večerjo…

Nauk te zgodbe je sledeč: dokler nam ne omogočijo koriščenje storitev, ki nam sicer pripadajo po zakonu, ne da bi bilo pri tem potrebno trdno vztrajati pri svojem, dokler ne bomo priča enakovrednemu, človeka vrednemu obravnavanju, dokler ne zaznamo trohice solidarnosti vsaj s strani naših strejt sester in dokler si ginekologinje ne pustijo dopovedati, da seks z žensko obstaja, vse dotlej nočem poslušati o koncu diskriminacije, redkih primerih, pretiravanjih in podobnih »saj nam nič ne manjka« nebuloz.

Dama Musset