Izjave in protesti
Strejtizacija poezije v vsej svoji lepoti
29. 6. 2010
0

Feministično (in še toliko bolj lezbično-feministično) oko se ima vsakodnevno priliko in dolžnost zgražati nad zavidljivo visoko šovinistično ali drugače diskriminatorno kulturo pri nas. Pa vendar se je treba kdaj ozreti nazaj in počastiti spomin na priložnosti, ki so nam delale (sicer zelo seksi) sive lase v preteklih letih.

Tako (ob drezanju soklitores in vedno prisotni profesionalni deformaciji) na misel pride eden izmed bolj sočnih prevajalskih pobruhov (alliteration intended), in sicer poezija Samire Negrouche (na sliki) v slovenskem prevodu Nadje Dobnik, ko je bila alžirska avtorica povabljena na Medano 2007. Na pričujočo polomijo je sicer na literarnem večeru s pesnico v Openu opozoril že Brane Mozetič. Predvsem zanimiva je pesem, ki nosi pomenljiv naslov – Inventer le verbe? (Izmisliti si besedo?) (objava Negrouche-ine pesmi na spletni strani Študentske založbe, op.) – ki (kako pripravno!) napoveduje manipulacijo, ki si jo je privoščila prevajalka.

Tako kot slovenščina tudi francoščina (za razliko od jezikov, kot je npr. angleščina) pozna ujemanje v slovničnem spolu. Ergo – spolni opredelitvi oseb se je težko izogniti, čeprav avtorici na določenih mestih to uspe z uporabo neosebnih glagolskih oblik (npr. deležje – »en attrapant l’autre«) ali brezosebnih glagolov (»il faudra s’imprimer« – treba bo), ki v francoskem jeziku lahko delujejo tudi kot strategije prikrivanja. V slovenskem prevodu sta omenjena primera pretvorjena v osebno glagolsko obliko oz. osebni glagol (»in ulovil drugega«; »morala bova«), kar je za slovenščino seveda bolj običajno.

Težava se pojavi, ko tako sama vsebina (in, če želite, gramatika) kot tudi biografski kontekst namigujeta na (če že ne na ves glas razglašata) lezbično pesem, ki pa je bila v dotičnem primeru deležna dobre stare prevajalske strejtizacije. Kje se je torej zataknilo? Že na samem začetku.

Clue št. 1 (gramatika): Francoski »Je ne sais pas qui de toi ou de moi est arrivée en premier« je tako za slovenskega bralca postal »Ne vem kateri od naju ti ali jaz je prišel prvi«. Slovnični spol v izvirniku nam na tem mestu razkriva »e« na koncu preteklega deležnika, ki ga, v primeru, da bi šlo za moškega in žensko ali dva moška (!), ne bi bilo – v francoski slovnici namreč velja enako moško-centrično pravilo prevlade moškega spola nad ženskim.

Clue  št. 2 (vsebina): Stavek »les femmes qui s’aiment« je bil sicer dosledno preveden kot  »ženske ki se ljubijo«. Raba povratnega glagola ni naključna: ženske, ki se ljubijo, se lahko ljubijo le med seboj in nikakor drugače, če na stvar pogledamo izključno iz slovničnega vidika. Če smo še malo bolj pikolovski, se lahko obregnemo tudi ob dejstvo, da se je prevajalka odločila za uporabo množine namesto dvojine, ki je francoščina ne pozna (zato je prevajalec/ka, hočeš nočeš, prepuščen/a lastni interpretaciji). Na prvo uč nedolžna odločitev pa za sabo potegne nič kaj nedolžne posledice: namesto intimne dvojine, ki bi odsevala konkretno razmerje, ki ga opeva pesnica, nas Dobnikova prestavi v polje splošnega – še vedno očitno lezbičnega, a oddaljenega od osebnega, ljubezenskega doživljanja.

Zakaj torej 1 % pesmi ostaja lezbične, ostalih 99 % pa beremo strejt love story? Po zgoraj omenjenem »ženske ki se ljubijo« namreč nadaljevanje še vedno širi krivo vero o razmerju med moškim in žensko (»morala bova vtisniti vase vso zemljo ki sva se je dotikala v strahu kot popotni spremljevalki«). Da o »popotni spremljevalki« (clue št. 3) niti ne govorimo.

Najbolj nerazumljivo je dejstvo, da na koncu beremo prevod, ki (ljudsko slovensko) »ni ne tič ne miš«. Lezbična bralka (četudi ne pozna francoščine) ostaja ogorčena nad cenzuro očitnih besedilnih signalov, medtem ko se heteroseksualni bralec/bralka v zmedi sprašuje, kaj zavraga imajo tukaj opraviti ženske, ki se ljubijo.

Možne so naslednje razlage:
1. (Sicer dobri in priznani) prevajalki se je dogodil večkraten lapsus oz. je njeno poznavanje jezika slabo (malo verjetno).
2. Prevajalka s svojim heteronormativnim pogledom na svet enostavno ne prepoznava drugačnosti v besedilu, četudi ji ta na ves glas jodla z najvišje gore.
3. Prevajalka se je poslužila načrtne manipulacije, saj »kdo pa še bere izvirnik«.

Izbira je vaša. Kot je bila tudi prevajalkina.

Dama Musset

Dodaj odgovor