Parole “Ženske za enakopravnost”, “dan žena” in polaganje vrtnic v parlament s pisnimi zahtevami po zakonskih spremembah ima v letu 2021 predvsem zgodovinske konotacije na prve proslave 8. marca pred 110-leti, v resničnosti pa deluje parcialno. Kot da bi se spregledalo sistematično nasilje neoliberalnega kapitalizma nad vsemi ljudi in odpoved liberalne parlamentarne demokracije. Vse, kar je še malega ostalo v tej fašistični neoliberalni kapitalistični polperiferiji, deluje v minimalni obliki izključno za državljanke_ne in posamične ne-državljanke_ne s kapitalom.
8. marec bi v posodobljeni feministični obliki moral biti mednarodni dan boja vseh ljudi – tako cis in trans žensk kot cis in trans moških, nebinarnih in spolno ter seksualno raznolikih oseb, tako oseb z državljanstvom kot brez njega – proti kapitalističnemu patriarhatu in rasizmu, ki zatirata in izkoriščata vse, čeprav na pretanjeno drugačne načine.
V tej lokalni resničnosti je edini smiseln in učinkovit protest za 8. marec lahko samo splošna stavka. Stavkamo lahko tako, da prav noben_a ne dela, ampak se skupaj igramo in družimo v javnih prostorih, beremo knjige s kritično družbenopolitično vsebino in se pogovarjamo o njih- in seveda varujmo druga_i drugo_ega pred represijo vladajočih.
Samo tako bodo kapitalistke_ti in fašistke_ti utrpele_i konkretno izgubo in zasejale_i jim bomo strah v kosti pred napovedujočimi se spremembami.
Samo tako si bomo lahko me_i, ostale_i, skupaj zamišljale_i bolj svoboden, ustvarjalen in raznolik svet brez zatiranja in izkoriščanja.
Teja
Viri & v branje:
- Nada Cazi. Društveni položaj žene: kako slaviti naše praznike – 8. mart, međunarodni dan žena. Zagreb: Pregled, 1974.
- Lilijana Burcar. Zakaj sta feminizem in antirasizem sestavna dela razrednega boja. Revija Borec LXXII/2020, št. 781-783. Ljubljana: Založba Sophia, 2020.
- Essential strike manifesto for March 8th, Roarmag.
P.S.: zapis je mnenje avtorice in ne celotnega kolektiva LFU.