Dogodki
Dubravka Ugrešić in Štefica Cvek
7. 10. 2011
2

LFU-jevke smo se odločile, da predstavimo manj znane in priznane avtorice. Literaturo teh pisateljic beremo in o njej razpravljamo na bralnih krožkih Anonymous Readers, katerih namen je redefinirati in rekonstruirati književno ustvarjanje žensk.

Tokrat predstavljamo pisateljico Dubravko Ugrešić.

Dubravka Ugrešić (1949) se je rodila v Socialistični republiki Hrvaški. Nase je opozorila že s svojimi prvimi knjigami, roman Forsiranje romana reke (1988) pa je bil nagrajen z NIN-ovo nagrado (bila je prva avtorica, ki je prejela to nagrado). Kot literarna znanstvenica se je posebaj ukvarjala z rusko avantgardno umetnostjo.
Ko je l. 1991 izbruhnila vojna v Jugoslaviji, je Ugrešić obsodila nacionalizem, tako hrvaški kot srbski, in se izrekla proti vojni. Zaradi kritičnega pisanja proti domoljubju in vojnim zločinom je postala tarča nacionalistično nastrojenih novinarjev, uradnikov, politikov, pisateljev in neznancev. Ker je bila izpostavljena nenehnemu medijskemu nadlegovanju, obkladali so jo z izdajalko, javno sovražnico, čarovnico, je l. 1993 zapustila Hrvaško.
Ugrešić je v tujini nadaljevala s pisanjem. Njene knjige so bile prevedene v več kot 20 jezikov. Prejela je več pomembnih evropskih literarnih nagrad.

ŠTEFICA CVEK V KREMLJIH ŽIVLJENJA (1981)
Feministična interpretacija

To je postmodernistični roman, ki se poigrava s tehniko in besediščem, vzetima iz šiviljstva, z gospodinjskimi in modnimi nasveti, vzetimi iz ženskih revij, in s klišeji iz herc romanov. Dubravka Ugrešić z avtorskimi vpadi v dogajanje opozarja nase kot na pisateljico, ki je zavezana zadovoljstvu bralcev, na pisateljico, ki poskuša ugoditi zunanjim pričakovanjem, kaj naj bi žensko pisanje bilo, in vse to spretno izpiše z obilico ironije.

Na mestu, ki ga ponavadi zaseda motto, stojijo nasveti iz ženskih revij. Motto je ponavadi citat, ki pomensko uvaja besedilo. Motto je lahko tudi pravilo ali slogan, v skladu s katerim nekdo živi. Primer: »Če želite, da vam lak na nohtih traja dlje, jih, potem ko se lak posuši, premažite z beljakom.« (55) Ugrešić s takimi motti na začetkih poglavij uvaja svojo parodijo na trivialne vsebine, posredovane v herc romanih, žesnkih revijah, gospodinjskih priročnikih, namenjenim ženskam.

Pri gradnji romana se pisateljica odloči, da bo upoštevala korake, značilne za krojenje obleke. »Tipkarica – krojačica, šivalni stroj – pisalni stroj. Zgodbo bomo torej sešili!« (12) S primerjavo pisanja in šivanja in z dejanskim krojenjem literarnega dela avtorica feminizira tradicionalno moški akt ustvarjanja in razdira njegove atribute, kot so ustvarjalec-izbranec, navdihnjenost, vzvišenost ipd.
Na stopnji »izbire materiala« Ugrešić poseže po pismih bralk in naniza različne profile nezadovoljnih žensk, katerih izpovedi so tipične, vsakdanje. Zakaj izbira ravno med takimi potencialnimi junakinjami? Svetovali so ji, naj napiše ‘žensko’ zgodbo, zato je zbrala skupaj značilnosti ‘ženskega’ pisanja, kot jih je našla »iz življenja in aktualne kritike« (106). Te pa so: »glavna (ženska) oseba v iskanju osebne sreče, občutek osamljenosti, ljubezen kot dominanta, senzualnost, pasivnost, apolitičnost, banalnost vsakdana, osiromašen jezik, nezmožnost doživljanja sveta v njegovi totalnosti« (106). HUH!!! Avtorica z izbiro junakinje iz pisem bralk upošteva ta ‘objektivna’ določila ženskega pisanja – dejansko jih izrabi – tako zelo in v taki popolnosti, da ta določila zbanalizira, razvrednoti.

Ugrešić skozi celotno besedilo preigrava klišeje, dandanes spejstane v priljubljenem žanru romantičnih komedij. – Štefica Cvek se naenkrat zave, da je nezadovoljna v svojem življenju. Njeni prijateljici takoj vidita rešitev problema v frajerju. Moški kot naravni antidepresiv za žensko? Kako priti do moža? Nesmrtni nasveti: ženska MORA postati seksapilna, shujšati, obiskati frizerja, kupiti moderna oblačila, postati vesela, se sprostiti.
Štefica se začne po njunem nasvetu dobivati z moškimi. Avanture z vsemi tremi frajerji se iztečejo brez uspeha. Moški nastopajo samozavestno, čeprav se izkaže, da so prav tako nerodni kot Štefica Cvek. Ugrešić ne varčuje s humornimi situacijami, tudi iz moških se norčuje.
Nenazadnje priskoči na pomoč še tretja prijateljica Emancipirana Ela, ki kritiza »tipične ženske«, »kure«, »seksualne sužnje«. Novokomponirani nasveti: ženska MORA delati, živeti, hoditi v gledališče in na razstave, brati, sprehajati se, si najti prijatelje, si izboljšati izobrazbo, potovati. Sliši se dobro. Toda izkaže se, da so tudi nasveti Emancipirane Ele le v službi želje po poroki. Ela je prototip sodobne ’emancipirane’ ženske. Po 30 letih od objave romana, po 30 letih prizadevanja gibanj za spolno emancipacijo… kako nam gre? Dobro. Gremo dalje.

Sledi odlomek, zelo hranljiv za feministično interpretacijo. Štefica se zave, da se je njena defloracija zgodila neodvisno od moških, »nekako sama po sebi« (79). Od prvega »defloranta« ji v spominu ostane šumeje TV, od drugega pa tiktakanje ure. Oba zvoka sta mehanska. Njeno samorazumevanje defloracije bi lahko pomenilo, da se izgubo nedolžnosti v naši družbi razume zgolj mehansko, da je ta preveč vezana na moškega, na penis. Da bi pomen in definicija defloracije morala pripadati ženski, glede na to, da defloracija zadeva njo samo.

Avtorica Štefico nazadnje le zaplete v ljubezensko zgodbo z Mr. Frndićem. Za imitacijo hepi enda uporabi »krpice« iz dr. romanov, vendar jih da bralcu v uporabo le kot dodatek in s tem pušča roman odprt. Nekoliko kasneje Ugrešić iskreno in lucidno razmišlja o kiču.
»Razmišljala pa sem nekaj o tem, kako so mikrobi kiča najvitalnejši organizmi emocij, (…) nato o melodramatični domišljiji, ki je – neuničljiva! (…) o permanentni obsevanosti s kičem; o tem, kako smo ves čas izpostavljeni; (…) o tem, kako smo kronično okuženi s pravljico; (…) nato nekaj o srčiki žanra in nepremagljivosti happy enda« (102).

Na zadnjih straneh dobimo vpogled v sam proces nastajanja tega romana. Pisateljica nam obrazloži, da je s patchwork romanom poskusila »ilegalni prozni žanr« uvesti v uradno terminologijo. Želela je posneti »ustno prozo«, »underground prozo«, ki se je skozi zgodovino porajala v ženskih krogih ob kolektivnnem delu ali v drugih okoliščinah. Vzdušje v takih ženskih druščinah pisateljica poetično opiše s »strastno trenje ženskih jezikov«, »verbalna para skupinske kopeli«.
Ugrešić posname tudi skromno, nesamozavestno pozicijo mnogih, sodobnih avtoric – svoj roman označi za »tračpartijo«.

Feministični roman? Vsekakor.

PRIPOROČAM v branje:
Jaga baba je znesla jajce (2008). Roman o jagi babi, ki še danes biva na take in drugačne načine v nekaterih ženskah.
Forsiranje romana reke (1988). Roman o tem, kaj se skriva za bliščem literarnih festivalov in njihovih udeležencev – pisateljev/ic, kritikov/čark, literarnih komparativistov/k.

INTERVJU z Dubravko Ugrešić.

Viri:
Spletna stran Dubravke Ugrešić.
– Ugrešić, Dubravka. Štefica Cvek v krempljih življenja. Ljubljana: Sanje, 2010.

Napisala: Jela

Dodaj odgovor

2 comments

  1. Štefica rulz! Se že veselim Forsiranja romana reke:)

  2. »strastno trenje ženskih jezikov«
    »verbalna para skupinske kopeli«

    Soooooooo lesbian 🙂 🙂